Ringšpil (šestnajstič)

8 (2/2)

Father … Do you wanna bang heads with me … (Danzig)

Skoraj sem že spraznil kozarec, ko se je le prideval in se usedel za mizo. Zgledal je za odtenek starejši in bolj utrujen, odkar sem ga nazadnje videl. Mastne črne dolge lase je imel pospravljene za ušesa. Nosil je očala s prevelikimi kvadratnimi tankimi okvirji, ki so mu stala nekoliko poševno na nosu.

– Čakaj, da dam neko muziko.

– No, pa daj.

– Poznaš Cocktail od Marka Breclja?

– Pojma nimam.

– To je muzika, stari. 

– Aha …

– Škandal v rdečem baru …

– Okej …

– Poslušaj …; in je pričel deklamirati zraven; … v rdečem baru v sobi rdeči s kroglo v glavi z dušo v sreči … slišali so strel in videli obraz v krvi … škoda, bil je mlad, ta je to sezono prvi … prvi tak škandal, ki spravlja nas in ta naš bar ob dober glas …; in tako naprej skozi ves komad, ki sva ga potem še dvakrat šla skozi. Res ni znal nehati; gonil je in gonil svoje, da te je čisto utrudil. In potem naprej skozi ves Brecljev album. Na koncu sem že skoraj znal besedila.

– Kaj boš prišel kaj domov na obisk? sem ga vrnil v realnost.

– Daj, nea moti zdaj …

– Mama te pogreša.

– Saj me lahko pokliče.

– Če pa nea upa. Da ne bi ata zvedo …

– To si ti misliš!

– Če pa je res …

– To ona tebi pravi, pa se tako revico dela. V resnici pa ga ona proti meni kurbla. Babe so dvolične, to si zapomni.

– Ne vem, no, mama pa res ni …

– Je, je, ne bit naiven. Ženska moškega vedno drži v šahu. 

Nekam odsotno je pri tem pogledal proti kavču, kjer je Jerica listala neko revijo. Ni ga slišala. Vsaj dozdevalo se je tako.

– No, pa tudi, kaj te naj doma, če me stari noče videt …

– Eh, saj veš, kaki je. Na koncu bo vse pozabo … 

– Povej mi ti raje, kak si z ono tvojo. Kak ji je že ime? Vesna?

Pomislil sem na tisto, kar je rekel malo prej.

– Vrei sva. Dobro je. 

– Tega še moraš slišat. Od Balaševića. Nor komad, pubec. Pa ni neki hit. Ne razumem, zakaj … Folk res ne šteka dobre muzike … poslušaj … Curi od jutros od četiri i pet … rešilo nebo, da potopi svet … nad gradom danima vise iste kulise … poliva kiša al’ to joj je zanat … ma sve mi je ravno ko severni Banat … manje više, i sa kišom i bez kiše … in pazi zdaj, refren … O, daj okreni, taj ringlšpil u mojoj glavi … to ne zna niko, samo ti … bez tebe drveni konjići tužno stoje … dođi … iz plave boce se pojavi … bar jednu želju izpuni … dodaj svetu malo boje … čudo moje … Kaj ni noro? Si že slišo to? Jaz sem zadnjič slučajno, po radiu. Pa nisem preveč na tega Balaševića, preveč jamra, samo toti hakl pa je za umret dober … aja, pazi zdaj to … teška vremena a ja težak tip … za popizdit stari!

– Ja, dober je, sem se trudil s vzpodbudnimi komentarji. 

– In še ta konec … dodaj malo ludila … dodaj svetu malo vergla … razumeš, Dejan? Da zaverglaš svet? Od kje se mu samo jemlje?

– Kak mu vergla, ha, ha, ha!

– Mali, literatura je bistvo … literatura … ne muzika …

– Ampak …; sem hotel nekaj reči, pa mi je kar vskočil v besedo, povsem vznesen:

– … besedila, ki izhajajo iz literature … to je edino, kar šteje, Dejan … edino, kar na dolgi rok ohrani nek smisel, veljavo … to si zapomni … lahko maš še tak aranžma, če pa nimaš besedila, nimaš nič. Drek na palci je to, muzika brez teksta. Tekst je ogrodje … in v besedilih je vse mogoče … recimo, o zmešanem starcu, ki v parku stoji v ribniku in z rokami riše po nebu … o pijanki, ki zatava nekam v čas in telebne na klopco … o srni, ki jo zadane puščica iz pradavnine, ki jo je ustrelo neki lovec v pragozdu … in srna zatuli in umre, in zvoki smrtne sreče zletijo iz grla, zaplešejo čez ribnik, se vmes spogledajo z zrcalnim odsevom …

Čisto se je vživel, z rokama je mahal po oblaku cigaretnega dima in uprizarjal povedano.

– No, daj naprej, dobro ti gre …

– … ni pa nesmrten, toti odsev, ker skoči na cesto in ga zbije tovornjakar, ki se glih vrača domov z nočnega šihta … oba se potem razpočita in se spremenita v velikanska milna mehurčka, in zastojn njegova žena doma tam nekje na robu mesta kuha krajnske … ker jih tovornjakar, zdaj v drugem agregatnem stanju, ne more več pojest … le žalostno lebdi tam skupaj s totim samovšečnim odsevom v rdeči kuhinji tiste male lesene hiške in upa, da bo vlaga dovolj vzdržna, da ga obdrži vsaj pri mehurjastem življenju …

– In?

– … pa se mu želje in upi žal sesujejo, ker žena odpre okno in se mu telo oziroma mehurček in pa vanj ujet um razblinita v zračnem toku … ki ga pozauga mimoidoči veter … Me razumeš!?

– Mater, bluziš, se je Jerica oglasila s kavča.

– Ja, ja saj štekam. Saj meni so tudi besedila nekaj amorfnega, ne vem, kak bi reko, neki poetični konstrukt, odvod realnega časa, integral, jebote, he, he … Samo vseeno, glasba kot taka pa tud šteje. Ritem, zvok, kitare, bas, bobni, dober vokal …, sem odvrnil in malo počakal. Poskušal sem mu parirati, a dokaj neuspešno … Jaz pač raje tote nove štikle poslušam … grunge, pa post hard core, post punk, če razumeš … no, saj elektronika je tud kul. Seattle ma močno sceno zdaj. Pearl Jam, Soundgarden, Alice in Chains, mater ga ti žgejo … Kaj pa rave, ali pa tehno, to ti je kaj bliže? Za Prodigy si že slišal?

– Poščijem se jaz na tote nove. Itak samo kradejo od starih, malo predelajo, pa na novo prodajo novim mulcem. To, kar zdaj poslušaš, so vse že posneli. The Cure, sploh prve plate, pa Joy Division, zgodnji New Order potem, ko se je Ian fental. Patti Smith, pa Suicide. Pa pred tem trije sveti; Iggy Pop, David Bowie, Lou Reed. Brez teh nič tega, kar zdaj poslušaš, ne bi blo. Če pa že tote nove rokere omenjaš, saj to so že vse preigrali v sedemdesetih – recimo Led Zeppelin, Thin Lizzy, Deep Purple, Jethro Tull, Black Sabbath. Samo enkrat te lahko nategnejo z glasbo, to si zapomni. Od naših pa tak veš, da so za mene edini Ekaterina Velika – EKV, najboljši jugo band vseh časov. Od slovenskih pa Lačni Franzi, ampak EKV je EKV.

– Ja, seveda. Kaj se ne spomniš, da si mi še razlago, da greš v Ljubljano na koncert? Jaz sem bil še v osnovni šoli. Kdaj je že to blo?

– Štiriinosemdesetega. Kaki koncert, stari. Kak ga je samo žgal oni Pečar na basu … Jeseen, u koži dolazi mi jeseen … pa Magi na klaviaturah. To so bli cajti.

– Niso zdaj tak slabi …

– Stari, toti so bli in so še pravi Jugoslovani. Si vedo, da je Pečar Slovenec? Muzika pa itak, stari, najboljše, kaj lahko neka skupina ljudi spravi iz sebe. Magi je klasično izobražena pianistka. V Sovjetski zvezi se je šolala.

– Ja, eni njihovi komadi so mi všeč … Oči boje meda … ali pa … pa, no, kak je že … Mi menjamo dan za noč …

– … mi menjamo noč za dan! Brodovi prolaze … Nori komadi, stari. Nori … Čeprav, zadevali so se tudi. Heroin je pizda. Vsi so se navlekli, enega, mislim, da bobnarja, Vd mu je blo ime, je aids odneso. No, glavno, da so še ostali živi …

Tiho sem pokimal. Lepo je heroin razpičil jugoslovansko mladinsko sceno; še k nam ga je zaneslo. Droga za razpadajočo družbo … Zdaj, ko to pišem, je Jugoslavija mrtva. In vsi člani EKV z njo.

– Kak se mata tukaj z Jerico?

– Gre. 

– Pa faks? Ti gre?

– Gre. Počasi. Saj bo … Imava pa eno odštekano sosedo. To ti moram povedat. Oma, stara okoli osemdeset. Taka, malo bajsasta, menda je bla neka pravnica. Je pa kao zbirateljica. Otroških punčk, pa figuric, stari.

– Kak te to zgleda?

– Noro, mislim, pri njej doma. Jerica se je z njo tak malo spoznala na štengah, pol pa jo je stara enkrat povabla na kavo. Pol pa sem se še jaz prcufukno, mislim, naslednjič, ko mi je Jerica povedala, káko ma doma. Po mojem ma več kot tisoč teh plastičnih, keramičnih, voskastih, kovinskih, pa šivanih, pa kajjazvemkakih pup, lutk, igrač, figuric. Povsod so, na kavčih, zofah, po tleh, policah, v predsobi, dnevni, spalnici, postelji. Srhljivo. Kot v kaki grozljivki. Cel kup jih ima še iz avstro-ogrskih pa, pazi, iz nacističnih cajtov. V leder-hozah, pa gestapo uniformah, stari. Tistim nacističnim lahko celo ročice premikaš, da kao salutirajo svojemu firerju. Odpičeno … Sem jih še sanjal, tote špilike. 

– Eh, verjetno je osamljena, uboga omika.

– Ja, valjda. Saj je ful prijazna. Ni pa povsem diht.

– Ja, verjetno res ne, hi, hi.

– Aja, še ene od EKV sem se spomno. Najlepše. Iznad grada.

– Ja, valjda poznam, kako že gre … Mi …

– … putujemo iznad graada, grad se smeeje, gleda na naas … bežimo u noovo jutro … iznad gra-a-da … ispod na-a-as …

– Ja, to bi si lahko vsak vikend pel, he, he, sem rekel in se obenem spomnil na takrat, ko sem Vesni zrihtal prvi snif. V mislih me je zapeklo.

… prokleti fukič, v tisti Majkovi kleti …

– Preveč se potepaš …

– Daj, pridi domov kaj …

– Eh, mali, … rad te mam, nea pozabi tega …

– Vem, ja. Jaz tud tebe.

Nazaj grede sem v fičotu zagnal kasetar in pel. Fušal na polna pljuča. Da si popravim okus po teh preživetih osemdesetih. Naredil sem še en krog čez center, samo zaradi muzike. Chilliji so hreščali v ozadju in dal sem jim svoj cajt, da se izpojejo.

… Sometimes I feel like I don’t have a partner … sometimes I feel like my only friend … is the city I live in … the city of angels … lonely as I am, together we cry …

… pizda, prav je mel Grega, besedila so vse …

Faca si, Grega. S črnimi mastnimi lasmi za ušesi, za očali s prevelikimi kvadratnimi tankimi okvirji, za tisto plajtravo mizo, v garsonjeri na Taboru. V oblaku dima, kot kakšen kralj Matjaž, ujet pod goro nekega novega, tebi nedoumljivega sveta … bez boje, ludila i vergla …

Franjo H. Naji je zdravnik in pisatelj. Na literarno področje je vstopil leta 2019 z izdajo zbirke kratkih zgodb Križišče, za katero je bil nominiran za prvenec leta na Slovenskem knjižnem sejmu istega leta. Leta 2020 je pri založbi Litera izšel njegov prvi roman Zadnji gozd. V zgodbah Naji raziskuje posledice migracij v evropskem prostoru ter problematiko neuspelih integracij ter sočasnih nacionalizmov v tem okolju. Za njegova dela je značilno temačno atmosfersko vzdušje, za njegove protagoniste pa prevlada usode ter nemoči nad poskusi lastnega ukrepanja in spreminjanja neizogibnega toka dogodkov.
Deli