Lovor
Laurus
Držimo se za roke
in plešemo v krogu,
drug za drugim.
Vsakomur se svoj par
nasmiha,
vsakogar svoj par
na rahlo vleče
za sabo v ritmu dvignjenih
glasov, ki spominjajo
na zvoke trpečih živali.
Ta tiho cvili,
oni besno laja,
nekdo drug
mučno zavija.
Sence naših koščenih
spremljevalk migajo z repi,
strižejo z uhlji
in živahno tekajo po tleh,
kot bi se njihovi obrisi
pravkar sneli z verig in ugledali
večno zvezdo.
V tem brezmejnem krogu
krvniki pletejo lovorove krone
in jih polagajo na črepinje
svojih nekdanjih žrtev.
