5 (1/2)
Must be the devil between us … (Pixies)
Mati je bila kot na spidu: treba je bilo iti čez mejo in po nakupih. Odkar smo smeli okušati sladkosti zahodne civilizacije, se je folku dobesedno odpizdilo. Pa je roba potem doma ležala v vrečah, če nismo imeli kam z njo, samo morali smo pa ‘čez’, tudi če se je svet podiral. Na carinah so ga žgali v nadurah, povečan obseg dela je bil vsakdanji obulus. Seveda je tičal glavni adrenalin, ki je poganjal množice, v sladkosti tveganega početja, ki se mu je reklo šverc. Na črno torej, tihotapljenje robe, in to vsega, stari, kar ti pride na pamet. Prelevili smo se v prave tihotapce, torej, švercali smo vse, kar se je splačalo in kar se ni. Kavne mlinčke, zobne paste, čike, sončne kreme, klobase, kumare, vloženo papriko, riž, ženske vložke, margarino, kozmetiko, parfume, pasjo hrano, pa seveda tehniko, od malih kasetofonov, walkmanov, pa do težjih zadev, kot so bile kakšne komponente glasbenega stolpa, video kamere, fotoaparati, pa muziko, od začetka še tu in tam kakšno plato, potem pa cd-jke in pa seveda krono šverc-komerca – cunje, oziroma cote po domače. Bolj prepustne carine verjetno ni bilo v tistem trenutku nikjer na zemeljski obli, ker takó, kot so pa toti skozi prste spuščali, pa res nisi mogel drugje na svetu videti ali doživeti. Seveda so tu pa tam le kakšnega čopnili, prevaranta, da je potem za vse druge, ki smo jadrno mimo švigali, klečal na koruzi, pa klel, ne samo, ker je plačal, ampak tudi zaradi sramote, ki se mu je nagrbila; da ti je spodletelo pri švercanju, je bilo podobno, kot če si lastnoročno zapeljal avto v Dravo. Sramotno in diletantsko, skratka. Je verjetno bilo že cariniku nerodno, če je piknil kakšnega kot mula nabasanega domačina, da ni mogel ali smel zamižati na službene oči pa spustiti švercarsko nerodo mimo.
Tudi mi smo torej, v skladu z antropološko lokalnimi tendencami tistega časa, družinsko pustošili po nakupih – čez, v Lipnico, pa nato v Gradec. Nimaš razsodnosti, ko te spustijo lačnega k hrani, bašeš kot hrček, da potem ne moreš zapret gobca oziroma v našem primeru kuferauma. Pa je mati enkrat, ko smo šli po garderobo, prišla na idejo, da v bistvu cote večslojno nase navlečemo, pa tako rešimo carinika dilem in težav. Ustavili smo se torej na eni tistih ob-avtocestnih počivališč in pričeli s klovnovsko šarado. Lepo smo si razporedili vsak svoje po velikosti, elastičnosti in nenazadnje tudi dolžini, kar gor na havbo, se oblekli pa potem tako nafilani posedli nazaj v avto. In sva s fotrom kar nekam nervozno gledala mamo, ko je kolovratila okoli avta in se nasmihala cariniku, iz hlač pa so ji spodaj molele druge hlače ter iz njih še tretje. Pa smo jo dobro odnesli. Ni pa bilo vedno tako; tudi prav, ker bi drugače ratalo že dolgočasno. Seveda ga je najebal foter, da je potem lahko še leta od mame poslušal, kakšna neroda je bil. Pa še VHS rekorder so mu našli. Ni bil stari za to. Nekaj se je hršil, da bo to mala malica, pa seveda ni bilo, ker mu je švic drsel po čelu, ko je izkušeni mož v zelenem pokukal v avto in izrekel tisti najbolj znameniti stavek: ”Mate kaj za prijavit??” Nisem bil zraven, a ga kar vidim, fotra, kako je odkimaval in poskusil z bebastim nasmeškom razbliniti neprijetno situacijo, ki ga je obkolila. Robo so mu seveda zasegli, dani limit, ki je nad švercarsko armado visel kot nesramna damoklejeva lizika, je vsaj stokrat presegel.
Kar se denarja tiče, sem imel v tistih časih nekaj znancev, ki so se drugače znašli. Mogoče jim je bilo že v zibelko položeno, da se splača izkoristiti veter, ki je pihal z zahoda, pa nastaviti jadra prilikam podjetnosti , ki so očitno kar vznikale vsenaokoli. Saj sva tudi jaz in Majk nekako padla v to štimo in želela plemenititi solde, a sva kot dividende žal pobirala le batine in grožnje. Drugi frajerčki niso bili tako naivni. Še včeraj so vlekli šmrklje nazaj v svoje mozoljaste pubertetniške kumare, kar naenkrat pa so bili vsi polikani, v srajčkah, Benettonovih ali La-coste polo majčkah in mokasinkah, z malce preveč gela v laseh, in hodili od vrat do vrat ter kupovali certifikate, ki jih je država raztalala socialistično vzgojeni raji. Jaz in moja ekipa nismo bili takšne pameti, pa tudi doma ni bilo neke spodbude, da pobiramo denar, ki ga je neumna država raztrosila neumnim ljudem. Se je pa razlika potem kmalu poznala. Mi smo bluzili ali v najboljšem primeru študirali, oni so se pa sprehajali po tovarniških halah, ki so jih dobili na pol zastonj, in gledali obubožane delavce, zaprašene stroje, ogromne prazne hodnike in se spraševali, kaj za vraga naj počnejo s tem. Da bi komu prišlo na pamet, da mogoče ponovno zažene industrijo v razpadajočih fabrikah, seveda ni bila opcija. Po kosih razprodati je bila naravna odločitev. In so se smrkavci potem vozili z novimi Bmw-ji, Mercedesi, tudi kak Porsche se je našel, kakšen manj uspešen pa se je moral zadovoljiti s kakšnim nižjecenovnim nemcem ali bog ne daj japoncem. To se je seveda poznalo na robi, ki jo je novorichevec basal v avto, se pravi, kot smo videli pač mi, preostali, v knjige in fakultetne klopi ali pa pregovorno revščino zgubljeni, jahajoči le bicikle. Suhe, luštne, dolgonoge so tako sedale v pleh prvega razreda, njihove nekoliko bolj žogaste prijateljice pa so ga vlekle tudi komu v Oplu, če je bilo treba. Naravna selekcija, stari.
Enkrat smo stali tam pred Tildo’som, pa modrovali o tem in onem, ko je nekaj teh kvazi bogatašev glasno nazdravljalo pri sosednji mizi. Verjetno spet nova trofeja v kakšnem od njihovih portfeljev, smo malo mozgali. Pravzaprav je bilo čudno, da jih je sploh zaneslo v naš rajon, običajno so postopali po drugih beznicah, bolj polikanih, kičastih. Pa so omizja počasi združila misli in stole, tako da smo na koncu že nazdravljali skupaj. Seveda je nam, torej Perotu, Majku in meni dol viselo za njihove podjetniške manevre, bolj smo bili zainteresirani za meseni del njihovih asortimanov. A je v bistvu, kot je življenje kasneje navrglo, Pero dokaj dobro na ušesa vlekel, kako in na kak način je treba cuzat priložnosti, saj je svojo podjetniško žilico kasneje tekom let dokaj konkretno plemenitil, pa tudi barabij se ni branil, tako da je pridno polnil tudi druge dosjeje, ne le finančnega. No, nam seveda ni uspelo niti rahlo ovohati teh pleh pičkic, ki so nam cedile sline, smo se morali kar zadovoljiti z našimi alternativkami, ki so imele raje horse, kot pa koko.
Ljudi lahko vedno deliš na dve vrsti, v vsakem fazonu ali okvirju je nekje mediana in tudi pri drogah je enako. So tisti, ki rabijo ‘up’ in tisti, ki rabijo ‘down’. Mi smo krepko tičali v ‘down’ coni. Mogoče je psiha kriva za to, mogoče krmežljavo življenje, ki ga živiš, pa ga hočeš utopiti v zadetosti; ne vem pravzaprav. Enim, kot da ves čas manjka spodbuda , da še bolj živijo, kot pač živijo, da samega sebe nad-živijo na nek način, sami sebe naprej potiskajo, jahajo v bistvu. Je tipično potem, ko jih vidiš, kokainiste, kako poskakujejo, vsi posušeni, z izbuljenimi očmi, ki ves čas plešejo naokoli, iščejo zenit, pa ga ne dosežejo. Tak model ne najde miru, sili naprej skozi spone, ki mu jih življenje natika, več jih je, bolj ga razganja, še bolj rita, s tazadnjo, pa s kokainskim jezikom in nosom, žlobudra nerazumljivo, prehiteva misli, govori v tri dni, da se še sam ne razume, o vsem, kar se ga in se ga ne tiče, da mu ne slediš, pa če se še sam zadaneš od sile, da bi mu pariral. Ne pomaga, povozi te, manijak z amfetaminsko kokainsko krvjo. Boljše, da ne sede za volan, stestira airbage v prvi šikani.
Bil je nek Jovović, čefurski potomec v bistvu, pravi Jugoslovan, potem pa po sili tudi Slovenec. Pa še pri tem so bojda doma imeli težave, ker je bil foter vojno lice, se pravi, oficir, bivši ugledni kader armade, torej JLA – kratice verjetno ni treba posebej razlagati. No, tale Jovović, ime sem pozabil, je skratka na široko zajemal iz te post-odcepitvene sklede pol-legalnih priložnosti. Imel je pravo družbo, pa tudi rasti je bil primerne, da so ga, nekoliko bolj “čisti” Slovenci (po krvi seveda, po grehih ne najbolj), ponucali za bolj kočljive prijeme, če se je že nakazovalo, da bodo potrebni. Je torej nalomil koga, če je bilo to na mestu, kak avto razbil, baje pa je znal tudi kakšno malo večjo petardo pod havbo podtakniti, da je avtomobilu ob zagonu dvignilo dekl, kot se reče, voznika pa streznilo in usmerilo k pravilni odločitvi pri morebitnem cincanju glede poslov, ki so se ga tikali. No, Jovović je potem hitro vnovčil te dinarčke, ki jih je uspel s svojim na novo vzniklim lukratizmom zaslužiti. Pa so najprej prišle na vrsto cunje, same italijanske seveda, potem avto, rabljen corvette rdeče barve in nazadnje še beli prah, da si poštauba nos, pa kakšno pičkico več namami. Tako rekoč ziher kombinacija, da zavlada v kafiču in na sceni, pa tudi na cesti. Sloves o njegovi nepopustljivosti pri pogajanjih, trdi pesti in morda nekoliko po krivem tudi o trdi betici, se je tako počasi širil v skupnosti. Tu in tam si zaslišal zvok osemcilindraša, ki je zategnil čez Slomška, še posebej rad je stopil na gas, ko ga je pičil skozi množico, ki je zgroženo skakala levo in desno, da mu ni slučajno stolkla luči, ker tisti, ki bi mu stal ali obležal na poti, bi jih prav gotovo fasal še v telo s finimi italijanskimi čeveljci, ki jih je rad nosil na boso nogo. Sem ga nekoč videl, kako je nekega reveža brcal v glavo, potem pa si z robčkom brisal krvavo ali morda vsaj slinasto umazanijo z mehkega makaronarskega usnja. Pri tem le debelo pogoltneš in si vesel, da ne obdeluje tebe , kaj drugega ti ne pride na misel.
Nekoč je Jovović po divji noči, ki je vključevala nekaj dolgih špur koke, divjanje po okoliških cestah, obiske sumljivih nočnih klubov v okolici mesta in na koncu jelensko izrekanje dobrodošlice jutru z neko naivno najstnico na zadnjem sedežu, izgubil bioritmični kompas in kar naprej v dan vlekel to svojo manijo, ki je očitno le tiho čakala, da izbruhne ob pravi priliki. Koke ni več niti potreboval, ali pa morda le za vmes, ko je psiha popustila. Ne bi tega vedeli, če nam ne bi tega že naslednji večer v kafiču tam nekje na Taboru, pripovedoval sam. Zraven se je hvalil, da ni spal že šestintrideset ur in da se mu sploh ne spi, da je to neko novo čudovito stanje, ki ga do sedaj še ni doživljal in da je prešel na nek drugi, višji nivo razmišljanja. Tudi poslovno je bil na vrhuncu, priložnosti so ga kar obletavale, le nastaviti se jim je moral. In je že kurblal dalje, še preden smo stresli sladkor v kavo, je že izhlapel iz prostora, le še zvok rdeče strelice je stresel stekla v okenskih okvirjih. Pa se tisti dan zanj ni končal zvečer ali ponoči, raztegnil ga je še čez dva običajna dneva ostalih slehernikov, pri tem pa skozi skurjeno nosno sluznico menda potegnil za dobro pest koke. Vse to nam je Perica povedal, ki je od Dinota izvedel. Kajti poslovne ovijalke so očitno preveč ognjevito, nebrzdano poganjale in se na koncu ovile tudi okoli nekaterih napačnih ljudi. Denimo Ivana. Tukaj je žal naš manijak potegnil kratko, ker ko je tako nenaspan, scuzan, z nabreklim pogledom in tudi že dokaj zaudarjajoč prišel pred obličje neuradnega vodje lokalnega podzemlja, mu je Ivan prilepil ene par konkretnih naravnost v sredino obraza. Dovolj, da so ga, reveža, odpeljali v bolnico, ker ga zaradi psihoiztirjenosti drugače ne bi mogel prisiliti, razčefukanega obraza pa se drugače, torej v domačem okolju, seveda ni dalo pokrpati. Tako da ga je glavni v bistvu premlatil milostno in iz nekih altruistično empatičnih vzgibov. Iz poškodbenega je potem Jovović odvandral na plastično kirurgijo, od tam pa naravnost na Pohorski Dvor, kjer si je nato celil še nalomljeno psiho. Tisti Ivanov podpis na obrazu je pa nosil dalje, je bilo pač videti, da je retuširan, tega se ni dalo skriti. V naslednjih letih je s tem plastičnim izrazom, ki so mu ponovni dvigi v kokainske višave samo dodajali neko stripovsko grotesknost, strašil po mestu še naprej. Avto je izgubil, posli so se ga začeli izogibati in na koncu smo ga videvali tu in tam na Poljanah, pa Studencih, pač takrat, ko ni bil na oddihu na psihiatriji.
Na drugi strani zadevalske premice pa je seveda heroinist. Ta je pravi džanki, v literarno psihadeličnem smislu, pa tudi v eksistencialistično socialnem, seveda. Za razliko od kokainista, ki nekako perzistira v višjih kastah kapitalistične piramide, dokler ga telesni in finančni davek ne sesipata iz piedestala, bomo džankija našli v sami kleti družbene lestvice. Tik ob klošarju. Po tej plati med alkoholom in rjavim prahom ni velike razlike. Oba sta stelja za mentalno in duhovno beračijo. Vmes so seveda vložki evforične zadetosti, parnasi paradiaboličnega superjaza, konglomerati psihadelije v grozdu neresničnosti, končni efekt pa je telo, oropano vseh psihičnih in miselnih nadgradenj, vase pogreznjen osebek, ki ni zmožen drugega kot skrbeti le za to, da si od svoje točke obstoja do smrti zagotovi čim več šusov v žilo ali flaš v grlo. Razlika je le na izhodu; alkoholika odnese ciroza, džankija pa sepsa.
Pa je že v gorivu razlika; kokain je bel, heroin je rjav; kokain je zvezdni prah, heroin je zemlja, kokain je bencin, heroin je dizel. Kokain so sanje, heroin je mora. Kokain je za bogate, heroin za revne. Kokain so hitri avti, seksi pičke, zlate verižice, prstani z diamanti, igre na srečo, težke zapestne ure, steklene mizice, ogledala, marmor, baržunaste zavese; heroin so miši, podgane, plesen, klopi v parku, garaže, hepatitis, aids, izpadli zobje in gnojne rane. Kokain so nebesa, heroin je pekel, a sta smrt oba, brez rešitve.
Ne bi tega tako podoživljal kar brez razloga. A sem ga imel.
Vesna je vse bolj not padala. Situacija doma ji ni ravno pomagala. Dinarčke je imela, razumevanja in posluha pa ne. Pa morda tudi ni bilo le to krivo. Je pač bila takšna. Labilna in pripravljena na avtodetonacijo. In je zdaj ravno mene našla, tako podzavestno, da ji ta detonator odšraufam. Bil sem nekvalificiran, a sem se pustil izkoriščati, iz dveh razlogov. Ker sem jo imel rad in ker sem se počutil nekako sokrivega, da se je navlekla.
