- »Brez nuje sem se vlekel v svet, ah, norec stari, saj na sebi si pripet.«
Na kosmatem, medvedu podobnem oblaku je visel novi zahod. Skozi luknje v nebu je špricalo na tisoče ubogljivih svetlob. Tišina zaspanih ptic je kljuvala razgorela lica sprehajajočih, nizkih postav tam doli. Popolna bitja so držala za roke svoje poškodbe in molče stopala po zlizanih pločnikih, ki so se v krivulji šibili v zgodbo za naslednje rodove. Zaspanost dejavnih je pridobivala mešane pomene, ob katerih je treba skomigniti in se raziti s krivuljastim nasmeškom. Smetnjaki, polni nedokončanih sodb, so z odprtimi usti segali po luči navzgor. Vsi znaki sprijaznjenosti so ležali med trešem pogovorov v nizki, blatni razpravi čisto blizu. »Tu je pač tako,« si je iz riti najboljšega vzel besedo prebavljeni fižol. »To je čas, ko je najboljše biti lubadar!«
»Z grdo besedo se da doseči vse,« se je Rottu v gubo zbita ustnica stisnila v zvok. Stal je v gatah na balkonu, v petdesetem nadstropju hruški podobne marelične stolpnice, obrnjene proti zahodu. Zadah slabih misli je počasi zapuščal ustno votlino in silil navzgor, proti kupoli, ki je povezovala obe mesti. Ozračje je doseglo napolnjenost 80 %. Glavno ulico so krasile borovničaste zastave z napisom »GoGo 2167«.
Segel je po nahrbtniku, ki je bil odložen ob razsvetljeni balkonski ograji, in iz njega vzel dve tableti Ratrakta, ki sta zadovoljno spolzeli po grlu s Priacquo. In istante sta se mu povečali zenici. V njih so se za trenutek zgostila doživetja, ki so mu jih predali predniki. Bliskanja od prapraočeta Iona do nedavno preminule matere Vesne so mu trzala v razboleli korteks. Pokleknil je od bolečine spomina in doživljajev. Oči so se počasi pomirile, ulovil je sapo in pljunil iz sebe: »Po polžje gremo v levje labirinte, lumaconi sazi di speranza!« Največ, kar je uspel premakniti, je bil prstanec leve roke. Ostalega telesa ni čutil, kot da bi se od njega poslovilo vse nepomembno. Kot otrok v spanju je zavzdihnil. Vedel je, da bo čez približno pol ure božanski učinek začel bledeti in da bo za njim prišel tisti pravi, zemeljski. Posebnost Ratrakta je bila v tem, da je uporabnik, tako imenovani rat, proti koncu izkusil svetobolje na kubik. In večino je od Ratrakta odvračalo ravno to. Zapoznela prikolica čudnih misli se je v vsej svoji mogočnosti sesula na občutenje nebogljene duše, ki je še par trenutkov prej pomirjeno ždela v krasni sprijaznjenosti. A kar je večino odvračalo od jemanja te zahrbtne sestavine, je bilo Rottu v slast. Čakal je na trenutek, ki je bil zanj združitev nasprotij: nežnosti in grobosti, nesmrtnosti in minljivosti, osamljenosti in samotnosti. Takrat se mu je zdelo, da so iz neznanega izvira priplazile na plano besede, ki so bile več od vsakdanjih pogovorčkov in vljudnosti. Čeprav so se mu na koncu vse te nagrmadene besede velikokrat zdele velikanski nateg, je bila čistost in jasnost misli tako privlačna, da je postal od njih povsem odvisen. To pretakanje besed v misli, to vretje, ki mu je kar ježilo lase, da so se v strahu pred spoznanjem množično selile na hrbet. »To mora biti neka genialna zajebancija in zagotovo ni izum tehnikov programskega centra GoGo, saj so ti, samopomilovalni naduteži, brez vsakršnega smisla za humor,« si je kimal. »Najti moram te čudne pantalone!« si je veselo pritrdil in si z jezikom spet porinil slino s kotička ust v ustno votlino.
GoGo je bilo strnjeno dvomestje s približno sto tisoč prebivalci, ki ga je pokrivala varovalna kupola iz Ferudstekla, delo že davno propadlega iranskega podjetja. Bila je ena redkih neodvisnih oaz daleč naokoli, zato ker so se prebivalci pravočasno odločili za izgradnjo kupole, ki jih je zaščitila pred zvočnimi napadi. To nadvse pogubno dejanje je bilo zadnja mojstrovina danske skupine Triyakk. Vse elektronske naprave so v nepredvidljivih intervalih začele predvajati nizkofrekvenčni hrup, ki je pri ljudeh najprej povzročil stanja evforije, takoj za tem pa daljša obdobja letargije z izstopajočimi trenutki prividov in nekontroliranega joka. Zato je bilo v zgodnjem dvaindvajsetem stoletju toliko slik, fotografij in nasploh vsake umetnosti, skoncentriranih na prikaz velikih ušes, ki prekrivajo majhne glave. Začetni namen zvočnih napadov je bil ta, da bi ljudi pretresli, postavili spet na dvoje nog ter jih zbudili iz zimskega spanca nemišljenja. A spanec je bil preglobok in sanje premokre. Prebuditev je hitro prerasla v obračunavanje in navdušenje nad opazovanjem trpljenja. Zato si morajo namreč še danes otroci po vseh GoGo osnovnih šolah pred vsako učno uro zgodovine z rokami najprej prekriti ušesa in nato složno zapeti: »Poslušam, poslušam besede zgovorne, da slišim, da slišim prigode stotere, ker ušesa, ušesa imam le za to, da razumem, razumem to dobo temno!« Toda pod kupolo je mogoče na več mestih najti grafite, kjer velik penis predira ušesni bobnič, iz katerega se ob mimohodu sproži posnetek kake od številnih variacij uradne pesmi, kot na primer: »Jebejo me, jebejo me riti zgovorne, saj slišim, saj slišim prigode stotere, saj ušesa, ušesa nimam za to, da mi vanje vtikate svetlobno telo.«
- »Imel ljudi tako sem rad, da vsako jutro šel sem spat.«
Času primerno oblečen smrtnik je vedno v capah pričakovanj. Usnjene rokavice poleti, brezčasni tatu »Vse je zaman«, ohlapne hlače na prešo in kratka bela majica s fluorescentno zelenim utripajočim napisom »Godlike, alone and miserable«. »Raje dobro ponošen kot slabo krojen,« si je požvižgaval Rott. Prečka, ki je po sredini glave zarisovala njegovo lobanjo, je delila kratke lase na dva pola. Držal se je za ograjo. To odbito bitje je viselo nad globino mesta. Oči so mu begale na vse strani. S starimi pobratenimi vprašanji je lebdel mirno, sprijaznjeno. Govoril je več jezikov, jezik povzpetnikov in zdolgočasencev, jezik starih čezvsetarnavcev in tihih pritrjevalcev, jezik zapeljivcev in asketov. Odkar je pomnil, je svoje ime razumel kot okrajšavo za Rottame, Razbitina. »Essere un rottame je privilegij, ki ima okus po upanju.«
Rott je imel to srečo, da se je rodil po letu 2130, torej v času, ko je bila kupola že zgrajena. Vsi nesrečniki, rojeni pred letom 2125, so imeli različne fizične in psihične motnje, saj so bile matere sporadično izpostavljene zvočnim napadom. Vesna Prepih Tonelli ga je rodila 3. aprila 2136 v garaži, prirejeni v stanovanje, na Vojkovi ulici 232. Sama si je v stegno vbrizgala Bi2Gk, tako da je lahko skozi trebuh opazovala premikanje ploda ter v zavesti poslušala babiške napotke. V začasni lasti je imel majhno stanovanje z balkonom. Kdor je vstopil v ta hram resnobe, in teh je bilo sila malo, ga je kot prvo zbodla v oči črno-bela uokvirjena fotografija na steni: popravljavec dežnikov, ki sedi ob robu ceste poleg svojega motorja. Oči ujete v delu, plešast skalp, zavihani rokavi, sence mimoidočih, komaj viden nasmešek. Fotografija je prekrivala skoraj celotno površino severne stene. Dobro leto je bil zaposlen pri največjem podjetju, LučGo – Podjetje za celovito razsvetljavo, kar je pomenilo redni dohodek. Plača: 260 enot na mesec. Slabo plačilo za srednje težko delo.
Dvanajsturno pritiskanje na rdeče in zelene tipke se je počasi približevalo koncu. V rokah je držal škatlico Korpofela, ki je bila uradna različica Ratrakta. Lahko bi rekli, da je bil Korpofel njegov nežnejši bratranec, saj ni uporabnika nikdar silil k nepotrebnemu premlevanju. Iz neznanih razlogov se je velikokrat zgodilo, da so bile tablete Korpofela nalašč zamenjane z Ratraktom, tako da se je zaradi njegovih učinkov marsikateri starejši Korp z oslabljeno srčno zaklopko predčasno poslovil. Korpofel je bil najprej lansiran na trg kot odgovor na zvočne napade, ker je umiril začetno evforijo in preprečil jakost poznejših učinkov. Pozneje se je izkazalo, da njegova redna uporaba izredno blagodejno vpliva na prenapeto in vznemirjeno dušo.
»Kdo piše te neumnosti?« je Rott strmel v velike črke, natisnjene na škatlici. »Ta je pa nova!« se je zasmejal in udaril z roko ob kontrolno mizo, ko je prebiral eno od reklamnih različic: »Vse je obvladljivo, le posameznosti so tiste, ki nas vznemirjajo. Nebesni svod pomirja prestrašeno dušo, da se nikdar zares sama ne potaplja v neraziskane globine. Vsa grobost časa, v katerem se znajde posameznik, ima nešteta lepila, s katerimi se lahko nedeljivo bitje oblepi, da ne občuti pomanjkanja svojega obstoja.«
»Tako poetičnih jajc ne bi prenesel niti velikonočni zajček,« si je mislil, medtem ko je s palcem frcnil tableto v zrak, da je v mogočnem loku zletela naravnost v njegova usta.
Korpofel so si vsakodnevno lahko privoščili le redki, večinoma tisti, ki so bili na avtopilotu Svetloba. Ta je za uporabnika upravljal vse telesne funkcije in uporabnik je bil ta čas neprisoten, bival je, a ni živel, kot da bi bil v globokem spancu, je nezavestno ždel v sebi. Avtopilot se je po šestih urah avtomatično izklopil oziroma se je izklopil takrat, kot mu je bilo naročeno, na primer, ko je prepoznal določen obraz ali ko je zaznal potencialno nevarno situacijo.
Ko je bila Svetloba izumljena, je bila sprva uporabljena kot enostaven način, kako ljudem brez stranskih učinkov omogočiti, da se izognejo stanjem bolečine. Pomislite, da je vaša bolečina, kot bi jo opredelili zdravniki 10/10, ko tudi vsa protibolečinska sredstva ne zares učinkujejo oziroma ko ste v takšnih bolečinah, da se občutite samo kot bolečina. Ustvarjena je bila bližnjica, a kaj, ko je vsaka bližnjica v resnici le krajša pot do gotovega konca. Svetloba je počasi prikapljala v vsakdanjo rabo. Se vam preprosto ne da očistiti posode ali peljati psa na sprehod? Svetloba je prava za vas! Malokdo je pri budni zavesti še počel administrativne zadeve vsakdanjega življenja.
Svetloba ni bila mogoča brez uporabe Korpofela, saj je bil edino sredstvo, ki je blažilo učinke prehodov iz nedejavnega v dejavno stanje in obratno. Tako so nastali korpSi. Korpi, nadgrajeni s Svetlobo, so bili najnežnejša in najbolj vzkipljiva bitja. Njihova največja bolečina so bila čudna vprašanja, ki so jih kot nadležne muhe neprestano obletavala. V njihovi družbi jim je bilo skrajno neprijetno. Kot zemeljski pojav, kot dvonožno umrljivo bitje so si bili v napoto.
- »Drugačno samoto je našel moj duh, ne špirit ne vonj ni, ni mar mu za puh.«
Pod kupolo, v tem odmaknjenem in razsvetljenem kraju, je bilo vse najosnovnejše dostopno brez plačila. Za dodatne storitve in prekrške so prebivalci plačevali z enotami, ki so jih na dnevni ravni dobivali glede na spoštovanje zakonov in pravil. Ubogljivost je bila nagrajevana, neubogljivost kaznovana z odvzetjem enot. Na primer: sprehajanje po mestu po polnoči 10 enot, dodatna zdravniška oskrba 50 enot, dodatki k osnovni hrani in pijači 3 enote, dodatno gorivo za GoGolo 4 enote, resnejši prekrški med 100 in 500 enotami, kazniva dejanja od 1000 enot naprej. Kdor ni imel vsako sredo v tednu vsaj 0 enot, je bil odstranjen iz kupole. Za neubogljivo in nerobotizirano dušo je bilo životarjenje v GoGo zagotovljeno. Tako so si le najbolj ubogljivi lahko privoščili nadgraditev s Svetlobo in kupovanje zadostnih količin Korpofela, kar je pomenilo, da bodo še bolje spoštovali zakone in posledično imeli še več enot. In začarana polkrogla je bila ustvarjena, bi lahko kdo od redkih cinikov pripomnil. Pa ni.
Bila je sreda in Rott se je odpravljal na tedensko pljuvanje v posodo. Na poti do pljuvalnika je srečeval skoraj same korpSe. »A je tu sploh še kdo, ki ni na Svetlobi?« se je spraševal. Vsi so imeli prijazne in zmedene oči. Pozdravljali so tako nenaravno, da bi si človek mislil, da se ti posmehujejo. Rott je moral odzdraviti, se rokovati in se pogovarjati, saj je bila nevljudnost kaznovana s 40 enotami. Tako je bila njegova pot do pljuvalnika prepletena s pogovorčki, s podatki, ki držijo družbo zlepljeno v vsakdan. Drevo s tisočerimi vejami. Na vsaki se je treba za trenutek ustaviti in s skakanjem jezika izvabiti resonanco, toda, ne preveč, ravno dovolj, da se veja ne zlomi. »Napor brez primere. A vendar je nujno nekako shajati z vsem tem, nujno se je prebiti skozi to goščavo,« se je tolažil. Med korpSi se je počutil kot botanik, včasih tudi kot zoolog.
»Pozdravljen, Rott, kakšno se ti zdi ozračje danes?« ga je z bebavim nasmeškom vprašal korpS Piero.
»Dobro je, dobro je, Piero, samo pretoplo je, pravijo, da se je Ens pokvaril,« je odgovoril Rott z že pripravljeno besedo.
»Ne, Ens je nepokvarljiv, pa saj to veš,« je Piero nagnil glavo v desno, kot da mu bo iz ušesa stekla vsak čas voda.
»Nisem prepričan, res nisem. Skrbi me za naš Vrhovni upravljalni sistem,« si je Rott navihano obliznil spodnjo ustnico.
»Prav nič naj te ne skrbi, vse je v redu, vse je, kot mora biti.«
»No, bo že res, Piero. Grem, zamujam,« se je zlagal Rott.
Vsi prebivalci kupole so se morali vsako sredo zglasiti na eni izmed Postaj za preverjanje spoštovanja, kot so bile uradno poimenovane, čeprav so jih prebivalci imenovali pljuvalniki. Vsak je moral pljuniti v umivalniku podobno napravo, ki je iz pljunka uspela razbrati pridnost in ubogljivost ter je glede na rezultate nesrečniku dodala ali odvzela enote. Po koncu procesa je iz spodnjega dela naprave, kot nekdaj iz kavomata, pokukal plastičen kozarček, v katerega je počasi curljala kisla tekočina. To šalo slabega okusa je bilo treba izpiti in posodobitev enot je bila opravljena. Na vrsti je bil Rott. Za njim so bili dva mladeniča in dve mladenki, ki očitno niso bili korpSi. Vsi razposajeni in dobre volje so navijali ter spodbujali Rotta: »Katar, katar, katar!« Rott je iz globočin privlekel katar in ga v velikem loku pljunil v zrak. Natančneje ne bi bilo mogoče, zadel je natanko v majhno luknjo sredi posode. »Bravo, neverjetno!« so vzklikali. Prijel je lonček s tekočino in ga izpraznil na dušek. Na spodnjem delu lončka se je izpisalo: 150 enot.
»Kako?! Samo 150?« je jezno pljunil, tokrat po tleh. Mladi so se samo smejali, za njih je bil to najzabavnejši dan v tednu.
- »Pravijo, da čas nam nad glavo visi, sem kvišku pogledal, v oblakih ga ni.«
Zmenjen je bil s Klaro in edino z njo je lahko zares govoril. Samo z njo je lahko rekel tistih par besed več od vsakdanjega hrupa in lepih besed. Edino na njo se je lahko zares zanesel in ona mu je tudi pomagala pri iskanju proizvajalcev Ratrakta, saj je bila nekaj časa nadzornica tehničnih opazovalcev Vrhovnega upravljalnega sistema Ens. Zmenjena sta bila, da se dobita v Balonu, ki je bil v času pred zvočnimi napadi veliko športno središče, v katerem so se urili najboljši atleti v državi. Zdaj je bilo to zbirališče najboljših čudakov, ki so se urili v posedanju in pametovanju.
Sedela je na starem oguljenem kavču in mu že od daleč mahala, naj prisede. V vsakdanjem življenju sta bila na prvi pogled oba zaprti in resni pojavi, toda kadar sta bila skupaj, sta postala otroški verziji sebe. Kdor bi ju natančno opazoval, bi morda prišel do zaključka, da so njune šale in navidezne brezzveznosti ples, ki več prikriva kot razkriva.
»Ne zgledaš najboljše,« se je Klara s kazalcem dotaknila Rottovega čela.
»Ha, če bi izgledal boljše, bi pomenilo, da sem na dobri poti k Svetlobi, a ne?« se je Rott razveselil njene bližine.
Klara si je z rokama šla skozi svoje kratke črne lase in iz njih je začel prhljaj počasi kot sneg padati na njena kolena. »Sneži,« je rekla. »A si prinesel sanke?«
»Sem, sem, samo še hrib mi manjka.«
»Eee, poznam eno tako nevarno strmino, samo ne vem, če se sploh konča.« Resno ga je pogledala in se ob pogledu nanj zasmejala: »Toliko Ratrakta, kot ti spraviš vase …, lahko bi ti rekli kar Ratman, glodavec teme.«
»In ti bi lahko bila …,« ni zares več vedel, kaj je hotel reči. »Nekam preveč dobro zgledaš za nekoga, ki ni na Svetlobi,« je hotel nadoknaditi pohvalo z zmerljivko.
»Slabše volje si kot po navadi, caro campione.«
»Jp, s 150 enotami v riti ne moreš ravno skakati po zraku.«
»Ja, ampak po spustu s hriba ti bo mogoče še rit manjkala.
»Nooo, bomo videli,« je malo začudeno pogledal Rott.
»Bojim se, da te na koncu čaka ena taka lepa, samo zate steptana ravnina.«
»Eee, so spusti, ki so kot zahajajoče sonce, cara mia: hitri in prijetni, ker niso predolgi. So pa tudi strmine, ki so kot sončni vzhodi: ko si odstranimo krmižlje, se nam svet izriše spet in spet na novo.«
»Brez zajebancije, preveč Ratrakta si požrl, to resno škodi tvojemu humorju.«
»Hehe, saj vem, saj vem, sigurno so mi ga ukradli. Še pred kratkim je bil nabrit in oster. Hehe, prepričan sem, da ga v tem trenutku nekdo pridno uporablja in se počuti, medtem ko se sanka po zasneženih strminah.«
»Eee, Rott moj, a veš da si zadnje čase postal med rati znan dvonožec, mislim, res, zgleda da so te vzeli za svojega,« mu je Klara navihano pomignila z obrvmi. »Slišala sem jih peti pesmico in po moje so te kar zadeli.«
»Ja, si prav mislim, kakšno mojstrovino so ustvarili,« ji je tudi Rott pomignil z obrvmi. »No, me prav zanima.«
»Eko,« je bruhnila v smeh, »zapisala sem jo, ker se mi zdi, da jo moraš slišati:
Rottame Rott mrko gleda,
da ves svet je grozna zmeda,
vse je čudna zmes stvari,
nič ni prav, ker točno ni.
Brenka, na akorde poje,
objema misli, kuje boje,
vse lahko se spremeni,
a kaj, ker nič ni kot se zdi.«
- »Besede je pisal, v stavke jih gnal, imel misli je svoje, krvavo je scal.«
Balon se je začel polniti z ljudmi in namignila sta si, da je čas da se razideta.
Klara mu je zašepetala na uho: »Božična ulica 67, pa raje ne hodi.«
Pa saj to je pošta, si je začudeno mislil in se nemudoma odpravil proti glavni mestni pošti.
Od Balona je bila oddaljena vsega dva ovinka v desno in nato dvesto metrov hoje po ravnem pločniku.
»Vse zgleda kot vedno. Dolgočasno in polizano,« je govoril pri sebi.
Očesi sta skenirali poslopje. Vhodna vrata so se zdela nedotaknjena. Okna na prednji fasadi so bila zaprta. Kadar ni jemal Ratrakta več kot dvanajst ur, se je počutil, kot da življenje poteka mimo njega, kot da si zamišlja stvari. Rešetka na levi strani pri vhodu je bila vzdignjena. »Nekdo jo je premaknil.« Pod njo je bila luknja, prehod. Komaj dovolj velik za odraslo telo, da se splazi skozi. Ko se je spuščal skozi rešetko, je začutil, kako mu srce bije z dvakratno hitrostjo. Z nogama je pristal na stolu v nekem manjšem prostoru. Metle, vedro, police s čistili. »Pristal sem v pisarni od čistilke,« se je nasmehnil. Pritisnil je na kljuko. Vrata so bila odklenjena. Prišel je na hodnik, ki ga je razsvetljevala medla svetloba. Počasi je stopal naprej in bral napise na vratih. »Soba 1, soba 2, soba 3, Paketi, Izhod.« Na koncu hodnika je iz špranj med vrati prihajala svetloba. Približal se jim je na dobra dva metra: »Nezaposlenim vstop prepovedan!«
»Kaaaaj?« je ves prebledel. Naredil je dva koraka nazaj. Na steni nad vrati je bilo z debelimi rdečimi črkami napisano: Vstopi lahko samo Rott. Roke so se mu začele tresti. Samo opazoval jih je, kot da ne bi bile del njegovega telesa. Glava je postajala težka in v sencih ga je peklo.
»Je to zajebancija, ki so jo mi jo pripravili tisti pajacoti iz bloka? Eden od teh idiotov je bil nekaj časa zaposlen na pošti, dokler ga niso dobili, kako je drkal pod mizo. Ja, to bo to,« si je pravil. »In zdaj me verjetno čaka neko še bolj idiotsko presenečenje,« so se mu ustnici zvili v nasmešek. Odprl je vrata in postalo mu je jasno. Pred njim je bila velikanska okrogla luknja v zidu, iz katere je gledala velika obsijana glava.
Ta, ki je zagotovo neumno buljil iz luknje, sem bi jaz, dragi dvonožni naduteži. Z vsemi močmi sem se trudil, da bi moj obraz bil še strašnejši kot po navadi. »Vse je samo predstava, v kateri mirno čakam, kdaj bo klonil poslednji!« sem mu zakričal. »Hranim se s korpSi, z njihovim odklopom in počitkom,« sem skušal biti čim bolj dramatičen. Rott ni niti trznil, ob očesu mu je spolzela kaplja potu. »Pošteno si me nasankal,« je mirno rekel, mi pokazal jezik, se obrnil in za seboj zaprl vrata.
