Poezija Nade Kavčič

0

Naše misli so vozli.

Ko se enkrat razpustijo,

jih ne zanimamo več.

 

 

***

Pod vekami se razlije blišč leče,

se odkrije kristal.

Pod vekami so stvari

najprej tujki, nato vzkalijo.

Brstenje se požene čez rob.

Poljubi rob, ki greje, kar

je ponoči izostalo v ljubkovanju.

Kar se je izmuznilo toku,

snopom las,

šumu sline.

Pod vekami

se blešči

leča.

Tujka,

sem

si

rekla.

Ne,

druga

sem,

si

rekla.

 

 

Črta neba,

ustvarjena

v mežiku.

 

Ki bo

z nekaj kapljami

potu

usedlina.

Bo tiho šumenje.

Ti pa: naj bo grom,

lesk jezikov,

krogla na poti iz telesa,

ki z glasovi išče,

kje je površina.

 

Ti pa: naj bo črta razdvojena,

poti iz nje ožilja novih bitij,

svet pogovor, premik v neznano.

Globina ni nikoli pregloboka.

Črta kopni.

Bel prostor, upanje, na videz nujno.

Kriterij pesmi je nevarnost.

Ti pa: naj bo kriterij označevanja,

naj bo resnično in nepopustljivo.

 

Črta, oznanjaj svojo razpuščenost.

Ti pa: naj bo dež,

ki poje na obali.

Naj izpira ta vonj iz peska,

naj nosi ta izbruh kot kelih.

 

 

V pisavi

orisana

usta.

 

Neka druga roka

jih bo izrezala.

 

Neka druga usta

jih bodo omočila.

 

Neki drug skovik

jih bo razprl.

 

Neka druga želja

jih bo nahranila.

 

Ko to pišem,

se zavedam,

da poezija

lahko pride globlje

od vsake etike,

od vsakega

spominjanja.

 

Kajti v pisavi

orisana usta

govorijo

v svet tako,

da strah

ne živi več

od tuje smrti,

ampak od svoje

lastne.

 

In da je ta strah

kot pero,

ki v krču

vzdrži

vsak

dih.

Tako kot

roka, ki piše,

ko se srce

že utaplja.

 

 

Vzdrži

vsak

dih.

 

Zato iz pesmi

ne delam sveta,

ampak izraz želje,

ki je želela biti svet.

 

In misel,

da

v orisu

ni konca,

ni plitvin.

 

 

V svetlobi mleka iščem obale.

Onkraj so šepeti in previdnost.

 

Kristal postane lomljiv šele v očesu,

v iskanju, skozi rešeta, ki sejejo oči v Comalo …

Me mataron los murmullos

 

V svetlobi mleka iščem obale.

Nekdo se je povzpel na konja v galopu

in pri tem ni zlomil niti ene trave.

 

Najbolj trdno stvar

se prepozna šele, ko je zlomljena.

Onkraj šepetov in previdnosti.

Belina, ki razorožiš,

dehtenje v papir. Nikoli bolje.

 

Nekdo premakne telo samo zato,

da bi se ogrel. Nitke žerjavice v pljuča,

puh črnih žerjavov, spomin se prebuja.

Nad gladino

nas napaja

samo še svetloba.

Nada Kavčič (r. 1991) je pesnica, ki med mladimi glasovi verzov še veliko obeta. Njene objave se najdejo v številnih literarnih revijah (Literatura, Mentor, OtočjeO), zbornikih (Mlade rime) in almanahih (Dialogi, Nekega dne se ne nekaj premakne in Apokalipsa, Literarna generacija devetdesetih).
Deli

PUSTITE KOMENTAR