Nekrolog – Milan Vincetič (1957–2017)

0

Ko basnosnovi bog odmeri prerano …

Ko se lotevam tega pisanja, ne vem, ali naj pišem Vinciju ali o Vinciju. Toliko stvari bi mu še rada povedala in tako rada bi poslušala zgodbo, obarvano z njegovim glasom. In potem doživela tisti trenutek, ko mu postavim neko vprašanje, ki se mu takrat ne zdi najbolj relevantno, in mi reče: »Püsti zdaj to, Kristina,« … in se smejem. In se smeje on in pripoveduje naprej. Pisati o Vinciju pa mi že vnaprej daje vtis, da je vse, kar bi napisala, obsojeno na premalo, nezadostno …

Spoznala sva se leta 2008, ko si prevzel urejanje mojega pesniškega prvenca pri založbi Litera. Takrat si se mi predstavil kot resen in načelen človek in pred tabo sem imela velik rešpekt. Anekdotam z najinih začetkov si potem vedno znova rad prisluhnil, zdelo se ti je fino, da sem se te sprva malo bala. Iz tega sva delala kasneje cel štos. Seveda ni trajalo dolgo, da sva se čutila blizu drug drugemu. Nenormalno sem občudovala tvojo disciplino pri pisanju in vedno znova si me učil, da je manj več, da naj v poeziji ne pripovedujem in da moram kdaj tudi kaj zamolčati. Navdušen si bil, da sem v svojem pisanju nagnjena k izčiščevanju. Spomnim se tvoje primerjave sebe s kiparjem (z Rodinom seveda) in da je treba maso luščiti in klesati in da naj tudi meni ne bo žal odpada. Letos poleti pa si mi še po dolgem razmisleku rekel: »Kristina, ti zavajaš svojega bralca … dobro je to, dobro je.« Zdaj te še slišim, kako to izgovoriš. Strah me je, da bom pozabila, kako si zvenel, kako si pogledal. Večji del najinega poznanstva naju je življenje premetavalo, tebe tako, mene drugače, oba pa prepogosto v globoke teme in seveda zdaj še toliko bolj čutim, da so bila najina srečanja preredka. Oprosti, Stanjevci se zdijo daleč do vsepovsod, čeprav si mi vedno govoril, da ti je Maribor blizu, ampak si bil pa tudi preveč navajen na svojo rutino, ki si jo stežka prekršil.

Vinci je bil tak kot njegova poezija. Preprost(a) le na prvi pogled in za nenatančnega bralca. Le pozorni bralci smo vedeli, da ob podrobnem in poglobljenem branju Vincija in njegove poezije najdemo neizmerno globino, nepopisno lepoto in znanje. Vrata do vsega tega so pogosto težka in zapahnjena in zahtevajo od človeka trud, da jih odpre. Res pa je, da jih Vinci ni odprl vsakomur. Najpogosteje si je nadel še ščit iz humorja, včasih celo vulgarnih šal, ki jih je zbijal in hudomušno izzival reakcije. Šele ko je človek prodrl skozi ta ščit, je zanj odpahnil duri in si srečal pravega Vincija, polnega topline in sočutja. Iskrivega sogovornika. Sama sem bila ena izmed privilegiranih, ki jim je ponudil uvid tudi v svojo neizrekljivo žalost, ki se je v njem plastila skozi leta in je šla z roko v roki s hrepenenjem. S hrepenenjem po Njej, po živosti, po življenju … in tudi tukaj sva se (z)našla na istem bregu. Kombinacija vseh teh lastnosti ga je delala tako edinstvenega, lepega, tako »echte«, kot bi šaljivo opisal sam tisto pristno, ki mu je bilo zares povšeči. Vedno me je razjezilo, če je kdo kaj rekel čez Vincija, vedno sem bila na to prav alergična in razjezilo me je do skrajnosti, ko je pesnik Peter Kolšek v nekrologu za Delo med drugim zapisal, da se je Vinci vedno zdel zamorjen. Bil je vse, samo zamorjen ne. To besedo sem v navezi z Vincijem začutila kot krivično in to želim tukaj popraviti.

Vinci, na srečo sva bila v zadnjem letu zbližana kot nikdar prej in so bili najini preprosti skupni trenutki prav baročno bogati. Ker človek misli, da je večen in bo časa zmeraj na pretek, sva odlašala z mojim jesenskim obiskom na tvojem koncu in nazadnje nisem prišla na obisk, ampak sem prinesla cvetje na tvoj pogreb. Strta do amena. Zdaj, dober mesec po tvoji smrti, ko me je minil vsaj tisti bes, da si prehitro odšel, da se nikoli nisi pazil, da si bil trmast, sem ostala z veliko luknjo v srcu.

Tolaži me, da si bil pesnik, da te bom slišala vsaj skozi tvoje pesmi. Seveda pa je to nikakršna tolažba.

Naj ti bo milo, ljubi moj Vinci …

Kristina Kočan (1981), doktorirala iz ameriške poezije, piše poetična besedila za glasbeno zasedbo Brest, kratke zgodbe in pesmi. Doslej je izdala dve pesniški zbirki, in sicer Šara (Založba Litera, 2008) in kolesa in murve (Itadakimasu, 2014). Prihaja tretja. In to kmalu. In ja. Ritmičnost in temina, ki zasijeta v prav posebnem vzdušju.
Deli

PUSTITE KOMENTAR