Motnje

0

I

Sedim.

Gledam.

Invalidi vozijo mimo.

Zadaj sedi Nemka.

Smrdi.

Drugi fotografirajo.

Presedem se.

Pride natakar.

Tiste zadaj fotografira.

Človek ob meni išče pesem.

Takšno, ki bi me presenetila.

Ne najde jo.

Evo reče.

Poslušaj.

 

II

Literarno sem podivjal.

Ljudje okoli mene nagnusno jejo.

Gledam moškega.

V kotičkih ust ima ostanke marmelade.

Prižiga cigareto.

Ni me opazil, da ga opazujem.

Mimo hodijo različno grdi ljudje.

Marsikaj me ovira.

Poskušam gledati stran.

Se osredotočiti na trg.

Na spomenik na sredini.

Toplota.

Nelagodje se prekriva z dolgočasjem.

 

III

Jem.

Moški okoli mene glasno govorijo.

Nekateri vpijejo.

Poslušam in nič ne razumem.

Razen enega so vsi zelo stari.

Nekdo z rokami bobna po mizi.

Naokoli letijo krušne drobtine.

Zanimivo nič mi ne smrdi.

Obrazi se jim kremžijo od ugodja.

Razredčeni zobje prežvekujejo hrustljave sladice.

Vzdušje se krepi od običajnosti.

 

IV

Pijem.

Vse se zazdi preprosto.

Ženske.

Noge, gibanje, riti.

Privlačno.

Nenavadno so lepe.

Premišljujem.

Ali tudi najlepšim smrdijo mednožja?

Kako se pri iztrebljanju obrišejo riti?

Se tudi privlačnim iz ustnih votlin gostijo zadahi?

Sprašujoč otrpnem.

Kako naj do konca pojem ribo in se odpravim spat?

 

V

Sprehajam se.

Debelost se kotali mimo.

Ženske, moški, otroci.

Vsi so enaki.

Ničesar se ne spreminja.

Samo telesa pridobivajo na obilnosti.

So to še homo sapiensi?

Kako se tako debele riti usedejo na školjko?

S kolikšno količino dreka napolnijo posode?

Lakota je neizmerna, pogoltnost nenasitna.

Opazovanje prekinjajo vrabci, ki se še niso najedli.

Živahno skakljajoč osmislijo in poživijo večer.

 

VI

Glasba.

Neizmerno moteča.

Povsod množice.

Vedno bližje so.

Gmota človeškega mesa se je usedla tik poleg mene.

Prepotena.

Izbuljenih oči.

Ulični prodajalci prodajajo sončna očala.

Prhljaj na črni srajci.

Grem scat.

Deli

PUSTITE KOMENTAR